Novice

Zrak v Zasavju, Lafarge Cement in okoljsko dovoljenje

Ljubljana, 26. marca 2011. Objavljamo prispevek iz Delove Sobotne priloge iz dne 26.3.2011, avtor dr. Roth Jože.

Zasavje je bilo v preteklih desetletjih okoljsko zelo obremenjeno. Zaradi premogovništva, industrije in drugih virov je bil zrak v Zasavju onesnažen. Onesnaženje z žveplovim dioksidom, prahom ter nekaterimi drugimi onesnažili je vplivalo na življenje in zdravje prebivalcev. Svoje je poleg emitiranih količin onesnažil prispeval neugoden geografski položaj, saj se onesnažen zrak v ozkih dolinah zlasti ob zimskih inverzijah lahko zadržuje dlje časa. Emisije iz industrijskih in energetskih obratov pa so se z uveljavljanjem strogih evropskih okoljskih standardov v zadnjih letih bistveno zmanjšale z uvedbo različnih tehnologij čiščenja dimnih plinov ter drugih ukrepov, ti obrati pa so morali pridobiti tako imenovana integralna okoljevarstvena dovoljenja (IPPC). Zasavje ima sedem večjih obratov, ki so bili dolžni pridobiti takšno dovoljenje.

V zadnjih tednih je bila medijsko zelo izpostavljena tema okoljevarstveno dovoljenje za trboveljski Lafarge Cement. Upravno sodišče je odpravilo dovoljenje, ki ga je izdala Agencija RS za okolje in potrdil drugostopenjski organ na Ministrstvu za okolje in prostor. Ob tem so bile v javnost dane nekatere informacije, ki ne prikazujejo pravih dejstev glede postopkov pri izdaji dovoljenja, zato jih želimo celovito pojasniti.

Okoljevarstvena dovoljenja
Ko danes govorimo o izboljšanju kakovosti okolja v Zasavju, je treba poudariti, da je bilo največ ukrepov, ki so k temu prispevali, izvedenih na omejevanju emisij iz industrije in energetike. O tem govori tudi dejstvo, da so v Zasavju vsi večji industrijski onesnaževalci pridobili IPPC dovoljenje: Termoelektrarna Trbovlje, Lafarge Cement, Eti Elektroelement, Steklarna Hrastnik Vitrum, Steklarna Hrastnik Special, Tovarna kemičnih izdelkov Hrastnik in IGM Zagorje. Za pridobitev teh dovoljenj so morala ta podjetja prilagoditi proizvodnjo uporabi tako imenovanih najboljših razpoložljivih tehnik, kot to nalaga evropska zakonodaja. Uvesti so morala čiščenje dimnih plinov in odpadnih voda, po potrebi zmanjšati hrup, urediti ravnanje z odpadki in proizvodne procese optimizirati z vidika porabe energije. Skupno je bilo v Sloveniji za že obstoječe industrijske in druge obrate izdanih 146 tovrstnih dovoljenj. Gre za zelo kompleksne postopke, kjer se celovito preverjajo izvedeni okoljevarstveni ukrepi. V te ukrepe so bila v Sloveniji vložena relativno velika sredstva, več sto milijonov evrov, pozitivne posledice na okolje pa so merljive.

Glede emisij v zrak je postopek za največje industrijske obrate - onesnaževalce, ki so že delovali ob uveljavitvi zakonodaje v letu 2004 (»obstoječi obrati«), predpisan posebej. Teh obratov je v Sloveniji petindvajset, od tega so v Zasavju trije: Termoelektrarna Trbovlje, Lafarge Cement in Steklarna Vitrum. Postopek pridobivanja dovoljenja je zanje razdeljen v dve fazi. V prvi fazi, ki je že zaključena, so bili dolžni izvesti vse zgoraj navedene ukrepe. Z odločbami se jim je med drugim omejilo tudi koncentracije onesnažil na izpustih (dimnikih) na predpisane mejne vrednosti, ki so povzete po evropski zakonodaji. V drugi fazi postopka se bo ovrednotil vpliv emisij na kakovost zraka v okolju. Vsakemu od teh obratov je okoljska agencija naložila izvedbo enoletnih meritev na širšem vplivnem področju. Te meritve ter drugi podatki bodo osnova za modelske izračune vpliva obrata na kakovost zraka na tem območju. Meritve in izračuni morajo biti zaključeni do konca julija letos, nato sledi nova odločba agencije. Če se bo izkazalo, da je prispevek posameznega obrata k onesnaženju zraka na območju pomemben, se bo obratu po veljavni zakonodaji naložilo dodatne omejitvene ukrepe, pride pa lahko tudi do zaprtja obrata. Ta dvofazni pristop s prehodnim obdobjem je v slovensko zakonodajo povzet po nemški, velja pa za izdajo dovoljenj za obstoječe obrate. Za nove obrate se modelske izračune in meritve ničelnega stanja opravi pred izdajo dovoljenja za gradnjo.

Enakim zakonskim normam je podvržen tudi Lafarge Cement. Stalne meritve vpliva na okoliški zrak se opravljajo na Ravenski vasi, ki je relativno blizu dimnika, in v Trbovljah. Izvajalec meritev na Ravenski vasi je Elektroinštitut Milan Vidmar, modelske izračune onesnaženosti zraka pa pripravlja družba MEIS. V slovenskem merilu sta obe družbi vrhunski specialistki za to delo. Tudi za Lafarge Cement seveda velja, da bo glede na ugotovitve meritev in modelskih analiz po potrebi podvržen dodatnim strogim omejitvenim ukrepom.

Okoljevarstveno dovoljenje za Lafarge Cement
Lafarge Cement iz Trbovelj je prvo dovoljenje po IPPC zakonodaji pridobil leta 2008. Čeprav je že tedaj v vlogi zaprosil tudi za sosežig odpadkov, mu Agencija RS za okolje tega ni dovolila, ker za to ni izpolnjeval vseh potrebnih pogojev. Na odločbo se je pritožil, že tedaj se je pritožil tudi krajan Ravenske vasi Uroš Macerl, ki mu je agencija za okolje zaradi izkazanega pravnega interesa priznala status stranke v postopku. Do ponovnega odločanja v letu 2009 je Lafarge Cement zgradil napravo za čiščenje dušikovih oksidov ter izvedel nekatere druge potrebne ukrepe, zato mu je bil dovoljen tudi sosežig nenevarnih odpadkov. Po ponovni Macerlovi pritožbi je drugostopenjski organ na ministrstvu za okolje odločbo agencije potrdil, po pritožbi Macerla na to odločbo ministrstva pa je upravno sodišče pred kratkim vrnilo postopek v ponovno odločanje na Agencijo RS za okolje. Upravno sodišče se je v razsodbi oprlo na svojo ugotovitev, da je člen ene od vladnih uredb neskladen z zakonom o varstvu okolja in agenciji dalo napotila v ponovnem postopku, vezana na neposredno uporabo zakona ne pa tudi uredbe. Bralec si lahko podrobnejšo razlago pravnih vidikov te odločitve upravnega sodišča prebere v Pravni praksi, kjer o tem piše mag. Adrijana Viler Kovačič.

Stanje zraka v Zasavju ter potreba po dodatnem ukrepanju
Ob diskusiji o okoljskem dovoljenju trboveljske cementarne velja povedati tudi nekaj dejstev o stanju kakovosti zraka in nadaljnjih ukrepih. V preteklosti je bil v Zasavju najbolj pereč problem onesnaženost zraka z žveplovim dioksidom. Z vgradnjo čistilnih naprav v Termoelektrarni leta 2005 in cementarni leta 2007 so koncentracije žveplovega dioksida padle pod predpisane mejne vrednosti. Pred tem, v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let, so bile koncentracije žveplovega dioksida zelo visoke.

Najbolj resen problem v zvezi s kakovostjo zraka pa v zadnjih letih tako v Sloveniji kot v Zasavju predstavljajo delci velikosti pod 10 pm, ki jih na kratko imenujemo PM10. Zaradi nevarnosti teh delcev za zdravje je Evropska unija postavila ustrezne zakonske norme, ki smo jih privzeli tudi v Sloveniji.

Do prekoračitev mejnih koncentracij delcev PM10 prihaja izključno v zimskem času, kar kaže, da poleg prometa in industrije v veliki meri k povišanim koncentracijam prispevajo individualna kurišča. Še bolj je ta prispevek prisoten v zadnjih dveh letih, ker je ekonomska kriza veliko pripomogla k uporabi cenejših in s tem »nečistih« energentov - drva, premog in biomasa. Temperaturne inverzije pozimi zlasti v dolinah in kotlinah zaradi slabe prevetrenosti dodatno prispevajo k slabšemu stanju onesnaženosti zraka. Prav Zasavje je primer zelo neugodne topografije, kjer so vsa večja naselja v zelo ozkih dolinah.

Pozimi 2010/2011 so bile izmerjene zelo visoke koncentracije delcev PM10 na večini merilnih mest v urbanih predelih Slovenije. Število preseganj mejnih dnevnih koncentracij PM10 decembra in januarja je bilo najvišje prav v Zagorju in v Trbovljah. V obdobju od konca novembra 2010 do konca februarja 2011 Lafarge Cement po podatkih okoljskega inšpektorata ni deloval, ker je bil v remontu, zato mu teh preseganj ne moremo pripisati. Ukrepanje pri neindustrijskih virih onesnaženja zraka v Zasavju ter drugod po Sloveniji je nujno. Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja pravni akt z naborom ukrepov, skladno z zahtevami Evropske komisije. Glede na naravo možnih ukrepov, npr. spremembe prometnih režimov, nadaljnja plinifikacija itd., pa ima za to pomembno odgovornost tudi lokalna skupnost. dr. Jože Roth, Agencija RS za okolje